Superživilo, ki ga uporabljamo tako za izboljševanje rodovitnosti tal kot v prehrani

Volčji bob je bil že ob udomačitvi pred tisočletji prepoznan kot rastlina, ki povečuje pridelke žit. Stari Egipčani, antični Grki in Rimljani so ga sejali v sicer monokulturni pridelavi pšenice in ječmena. Iz prvotne domovine v Sredozemlju, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu se je volčji bob v času Rimskega cesarstva širil v notranjost Evrope. Zgodovinski viri najbolj pogosto

omenjajo beli volčji bob (Lupinus albus L.), čeprav so kmetje v preteklosti sejali in uporabljali tudi modrega (Lupinus angustifolius L.) in rumenega (Lupinus luteus L).

Sredozemske so razširjene po svetu zaradi zrnja bogatega z beljakovinami (od 30 do 40 %) Od okoli enega milijona hektarjev volčjega boba v svetu prevladuje pridelava zrnja sladkih sort modrega volčjega boba za krmo v Avstraliji, kjer uspešno nadomešča sojo, sladke sorte pa imajo odlično prehransko vrednost tudi za ljudi. Praženo in zmleto zrnje volčjega boba ali divje kave je tudi odličen nadomestek za pravo kavo.

Kmetje so že v daljni preteklosti spoznali, da gre za skromno rastlino, ki ima velik vpliv na rodovitnost tal. V srednji Evropi je v 18. in 19. stoletju nastal rek: Če je pšenica kraljica, je volčji bob kralj pšenice. V 20. stoletju so nastale znanstvene razlage za meliorativni, gnojilni in fitosanitarni pomen volčjega boba pri pridelavi v vrtnem in njivskem kolobarju ter pri setvi v vinogradih in sadovnjakih. V nasadih figovcev in agrumov se ponekod v južni Evropi pojavlja še danes. Pomembna lastnost volčjega boba so močne in globoke korenine, ki pri prodiranju v zbita tla razdrobijo večje talne skupke v manjše, pri čemer se izboljša struktura oziroma godnost tal. Z rahljanjem urejen vodno zračni režim tal poveča dostopnost hranil, še posebej fosforja. Dokazan je izjemen regenerativen vpliv volčjega boba na degradirana in opuščena zemljišča pa tudi na zemljišča, izrabljena zaradi intenzivnega kmetijstva. Ta postanejo po volčjem bobu ponovno uporabna.

Čeprav so kmetje davno v preteklosti izkoriščali gnojilni vpliv volčjega boba, je bil proces biološke vezave dušika razumljen šele v 19. stoletju. Potem, ko vrstno specifične bakterije Rhizobium in Bradyrhizobium lupini prosto živeče v tleh najdejo korenine volčjega boba, se okoli 20 dni po setvi na koreninah oblikujejo gomoljaste zadebelitve, gomoljčki ali noduli. Bakterije, ki živijo in se razmnožujejo v gomoljčkih, sprejemajo dušik iz zraka med koreninami in ga pretvarjajo v amonijsko obliko. Sčasoma se koreninski gomoljčki odebelijo in zrastejo do velikosti lešnika, kar je več kot pri drugih zrnatih stročnicah. Večina dušika, to je od 60 do 80 % se porabi za sintezo beljakovin v zrnju volčjega boba, bakterije pa dobijo za svoje življenje od rastlin volčjega boba potrebne ogljikove hidrate. Količina biološko pridobljenega dušika pri volčjem bobu je do 100 kg/ha in je običajno večja kot pri drugih enoletnih zrnatih stročnicah. Odvisna je od dolžine rastne dobe in vrste volčjega boba in, največ dušika pa veže moder volčji bob. Posevek, ki je na njivi daljši čas (glavni posevek), da večji pridelek od strniščnega. Tudi proces vezave dušika (fiksacije) pri strniščnem posevku je lahko manjši zaradi ohladitve tal v jeseni.

Naši predniki so opazili ugoden vpliv rumenega volčjega boba na izboljševanje rodovitnosti peščenih in kislih tal, zato so ga imenovali čudodelnik med bobi. Zelo dobro se je obnesel mešani posevek rumenega volčjega boba in rži. Za zeleno gnojenje so sejali mešanico modrega in belega. V praksi pa je zaradi dobre olistanosti prevladoval beli volčji bob, ki je bil hrbtenica zelenega gnojenja. Pri tem gre za košnjo v času polnega cvetenja, rezanje ali mulčenje rastlin, ki mu sledi površinsko polaganje zelinja (zastirka) ali pa zakopavanje razrezanega zelinja (podor) zaradi povečanja rodovitnosti tal, ko sčasoma iz preperele organske snovi nastaneta humus in hranila za rast in razvoj drugih posevkov v kolobarju.

Rezultati raziskav kažejo tudi na fitosanitarni pomen volčjega boba v kolobarju pri zatiranju plevelov, povzročiteljev bolezni in škodljivcev ter zmanjševanju njihovega pojava.

Pri uvajanju zrnja volčjega boba v prehrano in krmljenje v živinoreji se uporabljajo požlahtnjene sladke sorte, to je sorte, ki ne vsebujejo grenkih snovi, a strokovnjaki opozarjajo na koristnost grenčičnih sort za tla in na nove možnosti njihove uporabe.

Pridelovalci sladkih sort volčjega boba opažajo, da so posevki in zrnje v skladišču bolj dovzetni za bolezni in škodljivce, ki jih ni bilo pri starejših grenkih sortah. Raziskovalci so potrdili, da je vzrok okužb in napadov odsotnost alkaloidov v zelinju in zrnju. Alkaloidi v starih grenkih sortah namreč zavirajo razmnoževanje bakterij in gliv, varujejo semena v skladišču ter odvračajo škodljivce in rastlinojedo divjad od posevkov, rastline pa pri kalitvi izločajo snovi, ki preprečujejo kalitev različnih plevelov.

Za zeleno gnojenje se vse bolj priporoča zakopavanje ali polaganje zastirke iz volčjega boba v medvrstni prostor tudi pri pridelavi drugih kmetijskih rastlin, kar ima ugoden vpliv na zdravje tal in rastlin. Za ta namen imajo zaradi bujnosti posevka prednost dobro olistane grenke sorte belega volčjega boba. Na Slovenski sortni listi je za izboljševanje rodovitnosti tal beli volčji bob grenke sorte 'Pepe', selekcija Biotehniške fakultete.

Sorte vseh vrst grenkega volčjega boba, še posebej modrega z večjo količino alkaloidov v zrnju in zelinju, pa znanstveniki proučujejo kot surovino za izdelavo biotičnih pripravkov za varstvo rastlin. V ponudbi fitofarmacevtskih sredstev tudi za ekološko pridelavo je vse več biostimulantov ali sredstev za krepitev rastlin. Izvlečki grenkih sort volčjega boba so lahko sestavina, zaradi katere se izboljša ukoreninjenost gojenih rastlin, zmanjša pojav okužb s povzročitelji glivičnih bolezni. Tudi odvračanje škodljivcev lahko skupaj z drugimi varstvenimi ukrepi prispeva k večjemu in zdravemu pridelku.

Grenke sorte dajo več listne mase in so primernejše za zeleno gnojenje (zastirko in podor). Izvlečki iz zelinja ali zrnja so lahko vir spojin za izdelavo biotičnih sredstev za varstvo rastlin. Uporaba čajne prevrelke iz volčjega boba v ekološkem kmetijstvu zmanjšuje zapleveljenost, pojav glivičnih bolezni in odvrača škodljivce.

Sladke sorte dajo manj listne mase, zrnje, ki skoraj ne vsebuje alkaloidov in drugih grenkih snovi, pa je primerno za prehrano ljudi ali rejnih živali, brez bojazni za zastrupitev.