Katarina: "Bil je nezaupljiv in čisto prestrašen!"

"Pred tremi leti sem nekega dne psa kar pripeljala domov," v smehu pove in doda, da se je njen oče vanj takoj zaljubil in ji ga je na nek način ’prevzel’. Ko se je odselila na svoje, je Porsche ostal pri starših, zato je bila Katarina več kot navdušena, ko jo je fant presenetil z novo čivavo. A Nacho, tako je novega ljubljenčka poimenovala, je že kot mladiček zbolel in skoraj umrl, ko pa si je opomogel, je Katarina pri njem opazila težavo, ki je sama nikakor ni uspela odpraviti. Kuža je bil namreč tako boječ, da se mu tuji ljudje nikakor niso smeli približati. Začel se je tresti, se stiskati h Katarini, zgodilo se je celo, da je od strahu dobil drisko. Ker lastnico spremlja na vsakem koraku, je bil problem še toliko večji, zato je Katarina na pomoč poklicala strokovnjaka za pasje vedenje Davida Pogačnika in Jureta Pribičeviča, ki pa sta ugotovila, da je situacija veliko bolj resna, kot se zdi na prvi pogled.

"Ko sva z Juretom videla tega psa, je bil čisto prestrašen in zmeden, in sicer zato, ker ni imel nikogar, na katerega bi se lahko zanesel. Ko se psi znajdejo v tako stresnih situacijah, je to zanje izjemno psihično naporno, kar lahko privede do resnejših bolezni," pojasni David in zanika, da je Nachov strah povezan z zdravstvenimi težavami, ki jih je imel kot mladiček. "Ljudje vedno iščejo izgovore za določeno stanje, ki so ga v resnici sami nevede povzročili."

Katarina je tako, ne da bi se zavedala, da je s tem karkoli narobe, psa nenehno potrjevala, se do njega obnašala kot do otroka ter mu dovoljevala, da počne, kar pač želi, s tem pa je žal naredila psu več škode kot koristi, v največji meri pa mu je škodila s tem, ker ga ni želela sprehajati na vrvici, saj je bila prepričana, da je načeloma ubogljiv, poleg tega pa se je grozno bal ovratnice in je bil vsakič povsem poklapan, ko mu jo je nadela.

 "Ne glede na to, za kakšno pasmo gre, moramo imeti psa na vrvici," pojasni David, "vsak lastnik mora biti namreč spoštljiv do ljudi, ki se bojijo psov, tudi majhnih. Sploh v mestu in na krajih, kjer se zadržujejo ljudje, je vrvica obvezna. Psa lahko spustimo edino nekje na samem, kjer imamo pregled in to šele takrat, ko smo ga naučili odpoklica in smo prepričani, da se bo v vseh situacijah vrnil. Pri Nachu še ni tako in če se Katarina ne bo držala najinih navodil, se bo prej ali slej zgodilo nekaj hudega."

Katarina je Juretove in Davidove nasvete sicer upoštevala, a ker ima ogromno obveznosti in posledično premalo časa zase in za psa, tudi rezultati niso še takšni, kot bi morali biti. Ker pa se vseeno trudi po najboljših močeh in se je tudi z vrvico sprijaznila ter jo bo uporabljala, kadar bo potrebno, upa, da bo Nacho sčasoma postal bolj zaupljiv do tujcev in veselo doda, da že opaža prve pozitivne spremembe.