Hrti, namenjeni za posvojitev v Sloveniji, pridejo v našo državo s transportom iz Irske ali Španije, pri čemer Slovensko društvo za pomoč hrtom sodeluje še z nekaterimi drugimi tujimi organizacijami. "Njihove zgodbe so zgodbe o zlorabah (tako psihičnih kot fizičnih), tesnih kletkah, kjer preživijo 23 ur dnevno, tepežu, pomanjkanju hrane in osnovne veterinarske oskrbe. A, ko pridejo v Slovenijo, so tako željni ljubezni in tako zlahka pozabijo svojo preteklost, da meni, ko spremljam njihovo zgodbo od začetka do prihoda k nam, na posvojitvi še danes priteče kakšna solza," nadaljuje.
Ko zasluži dovolj, konča na pasjem smetišču!
Po podatkih britanskih humanitarnih organizacij naj bi se na Irskem in v Veliki Britaniji vsako leto skotilo okoli 60 tisoč velikih angleških hrtov, od teh naj bi bilo 40 tisoč ubitih že kot mladičev, ker naj ne bi dosegali ustreznih kriterijev za pse tekače. Okoli 20 tisoč novih hrtov začne vsako leto tekmovati in je vpisanih v bazo profesionalnih tekačev, enako število, torej 20 tisoč, pa jih vsako leto zavržejo, ker niso več primerni za tekmovanje.
Psi tekači so v glavnem obravnavani kot sredstvo za služenje denarja. Večina tekaških hrtov je vzrejena na tako imenovanih farmah tekaških psov. Živijo v krdelu drugih hrtov in brez večjega stika s človekom. Ko prihodnje hrte tekače prodajo trenerjem in organizatorjem dirk, običajno bivajo v tesnih kletkah (1,1 metra dolžine X 1,2 metra širine X 0,90 metra višine), v katerih preživijo večino svoje tekaške kariere.
Sekunda ali dve pomenita mejo med življenjem in smrtjo!
Več kot polovica psov se izkaže kot neuporabna že v dveh letih. Tisti, ki ostajajo, tečejo v povprečju tri do štiri leta, zelo redki so psi, ki tečejo še po 6 letu starosti. Vse, kar imajo tudi sicer od življenja, pa so le tedenski treningi in tekme med vikendi. Za doseganje vrhunskih rezultatov lastniki hrte tekače pogosto pretepajo ter ustrahujejo z električnimi in drugimi pripomočki, uporabljajo pa se tudi poživila, zaradi katerih ima veliko tekaških hrtov prebavne motnje in pokvarjen želodec. "V Angliji in na Irskem vse skupaj poteka v veliki tajnosti. Javnosti so dostopni le na skrivaj posneti posnetki in posnetki z sami tekmovanj, kjer so nesreče pogoste. Pred kratim smo morali na samem tekmovanju zaradi hudih poškodb evtanizirati štiri mlade hrte (greyhounde), ki so ravno začeli živeti," z grozo pojasnjuje Žepičeva.
Nič bolje ni španskim lovcem – galgom
Tudi španske hrte lovce ne čaka nič boljši konec. Španske hrte ali galge uporabljajo za lov na zajce. Po končani lovski sezoni, ko so stari manj kot dve leti, jih lastniki zavržejo, ker jih ne potrebujejo več. Odpeljejo jih v mesto, kjer jih prepustijo življenju na ulici, dokler od izčrpanosti in lakote ne poginejo. Privežejo jih tudi na drevo, jih pretepejo do smrti, privežejo na železniške tire ali pa ustrelijo.
Nina: Vsak nosi za sabo strašno zgodbo!
"V Španiji je situacija še slabša. Sama sem se med obiskom zavetišča El Arca de Noe Albacete srečala le s strašnimi poškodbami tistih srečnih španskih hrtov, ki so preživeli holokavst in se že znašli na varnem v zavetišču. Mnogi so tako psihično uničeni, da se jih še dotakniti ne moreš. Španski prostovoljci potrebujejo dolge meseca trdega dela, da takega hrta pripravijo za normalno življenje... Resnično, vsak hrt za sabo nosi strašno zgodbo."
Vaška skupnost se odloči, na kakšen način bo usmrčen
V regijah Estramadura, Kastilja in La Macha, ki močno zaostajajo v kulturnem in gospodarskem razvoju, je položaj galgov še slabši. Po končani lovski sezoni, ob čaščenju Device Marije, se zbere vaška skupnost in določi, na kakšen način bodo galgi usmrčeni. Gre za galge, ki so stari več kot 4 leta, in mlajše galge, ki se med lovsko sezono niso izkazali kot uspešni lovci zajcev. Če se lastnik hrta (galgeros) tem načinom usmrtitve upira, je zaznamovan kot nevernik in izločen iz lovske skupnosti. Poznavalci in drugi viri navajajo, da na tak način vsako leto umre približno 20.000 galgov. Natančne številke niso znane, saj večina galgov v Španiji ni registrirana niti cepljena.
Na srečo peščica galgov, ki opisani holokavst preživi, najde zatočišče v španskih zavetiščih, ki jih financirajo nevladne organizacije. S pomočjo skupin za pomoč hrtom pozneje dobijo ljubeče domove po vsej Evropi.
Najbolj te zaboli odnos!
"Na neki način te najbolj zaboli odnos lastnikov teh hrtov, ki po eni strani svojim gospodarjem služijo ogromne vsote denarja, le ti pa jih že ob najmanjši poškodbi, bolezni ali samo zaradi starosti odvržejo kot smet. Še hujši so primeri španskih lovcev. Njim so zadajanje poškodb, obešanje, metanje na avtoceste glavni vir zabave in užitka. Doživeti panični beg psa, odvrženega na špansko avtocesto, ko ogroža življenja voznikov in sebe, je nepojmljivo za naše razmere. Policija pa v takih primerih ne pomaga, brez slabe vesti psa ustreli," za konec strne svoje misli Nina.
Kljub trudu različnih dobrodelnih organizacij in številnim peticijam, da bi se masovni poboji prenehali in trpljenje galgov končalo, španska vlada galgov z zakonom za zdaj še ni zaščitila. Vzroke je mogoče pripisati tudi gospodarskim interesom, saj je špansko podeželje še vedno močno povezano z lovom.
Bo Alhaja spoznala, kaj pomeni življenje?
Da so ti hrti kljub svoji travmatični preteklosti vendarle zmožni in željni zaživeti pravo pasje družinsko življenje, dokazujejo izkušnje. "Večina hrtov že prvi dan zaživi normalno življenje hišnih ljubljenčkov. Nekaj redkih izjem potrebuje malo več časa, da zaupajo novim lastnikom. A na značajsko plašnega hrta smo tako mi kot Društvo in družina predhodno opozorjeni. Na takšnega hrta se pripravimo in mu pomagamo, kolikor je v naši moči. Velikokrat tudi z začasnim skrbništvom. Take hrte velikokrat vzamem kar sama. Delam z njimi in jim pozneje, po nekaj mesecih začnem iskati dom. A danes so to hrti, ki neskončno ljubijo ljudi in svoje družine. Trenutno je pri meni galgica Alhaja s težko življenjsko preizkušnjo, a kljub temu neskončno hvaležna za novo priložnost v življenju. Kmalu bo postala čudovita družabnica."
Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV