Eden izmed danes najbolj prepoznavnih in svetovno uveljavljenih kitajskih konceptualnih umetnikov je Zhu Ming, ki je svojo umetniško pot začel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v pekinškem East Villageu, takrat enemu najbolj drznih umetniških središč v državi.

Jedro Mingovega umetniškega ustvarjanja že od vsega začetka predstavlja in ostaja izpraševanje in eksperimentiranje, povezano s človekom, njegovim rojstvom, prehodom v novo okolje in življenjem v njem.

V svojih performansih tako pogosto uporabolja prozoren plastičen balon, v katerega zleze povsem gol in se nato v njem izpostavlja različnim, pogosto potencialno življenje ogrožujočim situacijam.

Včasih tako v balonu zakuri ogenj, ki mu počasi požira zrak, potreben za dihanje, spet drugič za doseganje mejne situacije uporabi vodo, ki počasi polni balon, ali pa strupene kemikalije, s katerimi na svoje telo riše tradicionalne kitajske vzorce.

Bistvo in glavno sporočilo njegovih predstav, poimenovanih First Breath (Prvi dih) je „pobeg" iz balona, ponovno rojstvo in prvi vdih v novem svetu, s katerim se vedno znova sreča popolnoma nebogljen. Gol, bos, zadihan in prekrit z umazanijo, ki ponazarja kri in porodno tekočino, se tako vsakokrat znova bori za svoje mesto, življenje in neodvisnost v svetu.

Številni bi njegovo umetnost gotovo označili za nerazumljivo ali „samo sebi namenjeno". Če bi se mednje na prvi pogled uvrstili tudi sami, premislite še enkrat - morda to, da nas nekdo opominja, da je vsak dan novo rojstvo in da je vsak nov vdih šele začetek, nova priložnost za obstanek v okolju, konec koncev ni prav nič odveč.

Prav tako tudi dejstvo, da je vsakemu od nas namenjen lasten in edinstven prostor pod soncem.