Ilka Štuhec žaluje za svojo Pepo: 'Nimam besed, manjkaš mi'

Včasih so vezi, ki jih ustvarimo s svojimi štirinožnimi prijatelji, tako močne, da je slovo od njih ena najtežjih življenjskih preizkušenj. To je zdaj občutila tudi slovenska alpska smučarka Ilka Štuhec, ki je izgubila svojo ljubljeno psičko Pepo.

Ob sklopu črno-belih fotografij, na katerih je ovekovečena njena kosmata prijateljica, je zapisala: "Kako srečna sem, da imam nekaj, zaradi česar je slovo tako prekleto težko. Pepa, moja ljuba, nimam besed. Pogrešam te."

Pepa je bila vrsto let Ilkina zvesta spremljevalka, njena družba in opora v številnih trenutkih. Psička se je v zadnjem obdobju življenja spopadala tudi z resnimi zdravstvenimi težavami. Zaradi bolezni so ji morali amputirati nogo, a je kljub težki preizkušnji pokazala izjemno vztrajnost in voljo do življenja.

Čeprav okolica včasih izgube živali ne razume enako kot izgube človeka, strokovnjaki opozarjajo, da je žalovanje ob smrti hišnega ljubljenčka povsem naraven odziv. Med človekom in živaljo se namreč lahko razvije zelo močna čustvena navezanost.

Ameriško veterinarsko zdravniško združenje (AVMA) poudarja, da je vez med človekom in živaljo posebna ter da si žalovanje zasluži spoštovanje in razumevanje. Človeku, ki je izgubil psa ali mačko, zato ne bi smeli govoriti, da je bila žival 'samo hišni ljubljenček' ali da si lahko preprosto omisli drugo.

Tudi znanstvene raziskave potrjujejo, da je lahko žalost ob izgubi živali izjemno intenzivna in primerljiva z žalovanjem ob izgubi bližnje osebe. Pojavijo se lahko občutki praznine, osamljenosti, krivde in nemoči.

Razlog ni le v ljubezni, ki jo čutimo do živali, temveč tudi v vseh majhnih navadah, ki jih z njo ustvarimo. Pes je pogosto del našega vsakdanjega življenja: spremlja nas na sprehodih, nas pričaka ob prihodu domov, nam dela družbo v težkih trenutkih in nas razveseli tudi takrat, ko nimamo najboljšega dne.

Izgubimo vsakodnevno družbo. Jutranji sprehodi, hranjenje, igra in večerni trenutki na kavču so del vsakdana, ki nenadoma izgine.

Pogrešamo brezpogojno bližino. Živali nas spremljajo brez obsojanja, njihova prisotnost pa nam daje občutek varnosti in sprejetosti.

Pojavijo se občutki krivde. Nekateri se sprašujejo, ali so naredili dovolj, ali so pravočasno prepoznali bolezen oziroma ali so sprejeli pravilne odločitve glede zdravljenja.

Spomini so povsod. Prazna pasja postelja, povodec ob vratih ali najljubša igrača lahko znova prikličejo boleče občutke.

Žalovanje se lahko kaže na različne načine. Med pogostimi odzivi so jok, žalost, utrujenost, težave s spanjem, pomanjkanje apetita, jeza in tesnoba. Nekateri začnejo žalovati že pred smrtjo živali, zlasti kadar ta dalj časa boleha. Takšno žalovanje imenujemo tudi vnaprejšnje oziroma anticipatorno žalovanje.

Pomembno je vedeti, da ne obstaja pravilen časovni okvir, v katerem bi morali preboleti izgubo. Žalovanje ne poteka linearno. En dan se lahko počutimo bolje, naslednji pa nas že majhen spomin znova močno prizadene.

Strokovnjaki svetujejo predvsem, da si dovolimo občutiti žalost in je ne poskušamo na silo potlačiti. Pomaga lahko več stvari:

Ohranjajmo spomine. Fotografije, videoposnetki in zapisani spomini na skupne dogodivščine lahko sčasoma postanejo dragocen vir tolažbe.

Ustvarimo poseben spomin. Posadimo drevo ali cvetlico, pripravimo album, shranimo ovratnico ali izdelamo majhen spominski kotiček.

Pogovarjajmo se. Z bližnjimi, ki razumejo našo navezanost na žival, lahko delimo spomine in občutke.

Ne hitimo. Ni določenega časa, po katerem bi morali biti pripravljeni na novega ljubljenčka. Nova žival ne more nadomestiti tiste, ki smo jo izgubili.

Poiščimo pomoč, če jo potrebujemo. Če žalost postane pretežka in začne dolgotrajno ovirati vsakodnevno življenje, je smiselno poiskati podporo strokovnjaka za duševno zdravje.

Izguba hišnega ljubljenčka nas opomni, kako pomembno mesto lahko žival zasede v našem življenju. Čeprav ne moremo ustaviti časa in preprečiti slovesa, lahko ohranimo vse tisto, kar nam je dala: spomine, občutek bližine, veselje in nešteto drobnih trenutkov, ki so se nam nekoč zdeli povsem običajni.

Viri: Ameriško veterinarsko zdravniško združenje – Pet Loss and Grief, Veterinarska fakulteta Univerze Cornell, PubMed