Ko pobegne pes: kaj narediti v prvih urah iskanja

Ko izgine pes, se za lastnika začnejo minute negotovosti. Najprej pride panično klicanje, pregled bližnje okolice, objava na družbenih omrežjih in upanje, da se bo pes vsak trenutek pojavil sam od sebe.

Toda prav prve odločitve so lahko ključne. O tem, kako poteka iskanje pogrešanih psov, zakaj se živali po pobegu pogosto obnašajo drugače kot doma in katere napake lastniki najpogosteje naredijo, smo se pogovarjali s Sabino Piber iz Ekipe K9, ki s pomočjo izšolanih psov pomaga pri iskanju pogrešanih živali.

Izkušnje ljudi, ki se ukvarjajo z iskanjem pogrešanih psov, kažejo, da največja težava pogosto ni v tem, da bi bil pes nujno daleč stran. Težava je, da se izgubljena žival ne vede več tako kot doma. Strah, stres in nagon po preživetju spremenijo vedenje vašega ljubljenčka. Pes, ki je doma vesel, družaben in odziven, lahko zunaj varnega okolja postane previden, nezaupljiv in pripravljen predvsem na beg. "Ko se nekaj premakne, bodo najprej bežali, šele nato – če sploh – bodo ugotavljali, kaj se je premaknilo."

Takšno vedenje je eden glavnih razlogov, zakaj skrbniki svojega psa pogosto ne najdejo, čeprav ga iščejo v bližini.

Ko ljudje pokličejo pomoč, pogosto najprej povedo stvari, ki se jim zdijo najbolj pomembne: kakšen je pes, kakšne barve je, kako mu je ime in kako zelo ga pogrešajo.

Za iskanje pa so odločilni drugi podatki. "Predvsem lokacija. Ljudje nam napišejo: izgubil se nam je pes. In nato pišejo, kako ga pogrešajo, kakšne barve je, kako mu je ime. To so nepomembni podatki."

Ključne informacije so povezane z okoliščinami pobega. "Pomembno pa je: kje točno se je pes izgubil, kje je doma, kaj se je zgodilo, koliko je star, ali je kastriran oziroma sterilizirana, ali ima zdravstvene težave, ali ima povodec na sebi, koliko časa že imajo tega psa."

Pri iskanju pogrešanih psov je ena najpomembnejših stvari nekaj, česar ljudje sami pogosto ne morejo zaznati – vonj.

Psi imajo izjemno razvit voh, zato lahko posebej izšolani iskalni psi sledijo vonju konkretne živali in ne iščejo zgolj "psa", ampak točno določenega pogrešanega psa.

Sabina tako pojasnjuje, da še vedno obstaja napačno prepričanje, da živali ni mogoče iskati na enak način kot ljudi. "Naši psi iščejo po sledi pogrešanega. Dolgo je veljalo, da se živali ne da iskati tako kot ljudi, vendar to ni res. Vsi imamo edinstven telesni vonj, tako ljudje kot živali, zato je iskanje po sledi seveda možno tudi za izgubljene pse in mačke."

Da pes lahko začne delo, potrebujejo vzorec vonja živali, ki jo iščejo. "Zato, da bi naši psi vedeli, koga naj iščejo, potrebujemo vzorec vonja pogrešanega."

Posebno zahtevni so psi, ki so v nov dom prišli šele pred kratkim. Čeprav imajo skrbniki pogosto občutek, da se je pes že navezal nanje, lahko žival ob stresu in nepoznanem okolju reagira drugače, kot pričakujejo. "To je zelo pomemben podatek pri psih, ki so v družino šele prišli, največkrat so to posvojeni psi. Ti so posebna kategorija ubežnikov, ki jih je zelo težko pripeljati nazaj in zelo pogosto pobegnejo."

Pri izgubljenem psu je treba ukrepati hitro. Vendar hitro ukrepanje ne pomeni nepremišljenega iskanja. "Seveda morajo skrbniki ukrepati takoj, za to smo že na veliko mestih, oddajah in prispevkih opisovali osnovna navodila, kako reagirati ob izginotju."

A vsak primer iskanja je drugačen – drugače je, če pobegne mlad pes, ki ga vodijo nagoni, ali starejša žival, ki ima zaradi zdravstvenih težav manj možnosti za preživetje. "Je pa povsem odvisno od okoliščin izginotja: razlika je med tem, ali pobegne mlad nekastriran samec ali star slep in gluh pes. Razlika je, ali pobegne v naravi ali v mestu. Ali pobegne, ker se je česa ustrašil, ali je šel lovit. Ali je pobegnil s povodcem ali brez."

Pri iskanju zato ni mogoče uporabiti enega samega pravila za vse pse. "Ogromno je kombinacij dejavnikov, ki vplivajo na to, kaj je treba najprej narediti, ko pogrešiš psa."

Največja napaka pa je pogosto panika. "Vedno pa velja: ne delajte panike, umirite se, ne kričite in ne lomastite brezglavo po gozdu, na primer."

Po njenih izkušnjah se psi pogosto poskušajo vrniti na mesto, kjer so se ločili od skrbnika. "Psi se običajno poskušajo vrniti k skrbnikom na mesto, kjer so se ločili z njim."

Ena največjih napak pri iskanju pogrešanega psa je pričakovanje, da se bo žival v trenutku srečanja obnašala tako kot doma. Skrbniki pogosto mislijo, da bo pes zaslišal njihov glas, jih prepoznal in stekel proti njim.

V resnici lahko strah naredi svoje. "Izgubljeni psi se seveda obnašajo drugače kot takrat, ko so doma. Dlje časa kot je 'zunaj', bolj padajo v stanje divje živali. Vklopi se jim preživetveni instinkt."

Ko pes ostane sam v neznanem okolju, se spremeni njegov način odzivanja. Namesto običajnega razmišljanja in prepoznavanja ljudi prevladajo nagoni. "Manj spijo, bolj so ves čas na preži. Stresni hormoni se jim povišajo, običajno njihov nivo ostane visok. Kar pa pomeni, da bodo najprej reagirali, šele nato razmišljali."

To je tudi razlog, zakaj številni lastniki svojega psa ne najdejo, čeprav ga iščejo na območju, kjer se dejansko nahaja.

Ko pes izgine, ljudje pogosto začnejo iskati tam, kjer bi ga sami pričakovali. Pregledajo bližnjo okolico doma, bližnje poti in kraje, kamor je pes običajno hodil. Težava je, da prestrašen pes ne ravna vedno po pričakovanjih. "Ljudje jih pogosto ne najdejo zato, ker pričakujejo, da jih bo pes spoznal in slišal, zato bo kar pritekel k njim. Ne gre to tako."

Velikokrat podcenijo tudi razdaljo, ki jo lahko prepotuje žival. "Poleg tega pričakujejo, sploh velja za mladiče in stare pse, da itak ne bodo šli daleč, ker ne morejo. In jih iščejo preblizu."

Ob pogrešanem psu se pogosto sproži val pomoči. Ljudje delijo objave, se odpravijo iskat in želijo pomagati družini, ki je izgubila žival. Toda pri iskanju psa ni pomembno samo, koliko ljudi išče – pomembno je predvsem, kako ga iščejo. "Ljudi zajame panika, organizirajo množično iskanje in povzročijo, da pes beži nato pred vsemi, ki ga iščejo, svetijo, kličejo, lomastijo ..."

Za prestrašenega psa lahko veliko ljudi, glasovi in gibanje pomenijo dodatno nevarnost. "Z množičnim iskanjem se lahko naredi ogromna škoda, če ne veš, kaj delaš."

Zato je pri vsakem primeru najprej potrebna ocena okoliščin – kje je pes izginil, zakaj je pobegnil, kakšen je njegov značaj in kaj se mu je zgodilo tik pred pobegom – vse to vpliva na način iskanja.

Med primeri, ki Sabini ostajajo v spominu, so tudi tisti, kjer se je zdelo, da je možnosti za srečen konec vedno manj. Eden takšnih se je zgodil na Pokljuki, kjer je psica pobegnila z desetmetrskim povodcem.

Takšna situacija je posebej nevarna, saj se lahko pes s povodcem hitro zaplete med drevesa ali grmovje in ostane brez možnosti, da bi se sam rešil. "Psica, ki je ušla na Pokljuki z desetmetrskim povodcem na sebi, iskali smo jo štiri dni, med tem je padel tudi nov sneg."

Razmere so bile zahtevne, vendar ji je pomagalo, da je bila prilagojena na nizke temperature. "K sreči je bila polarne pasme, zato je zdržala nizke temperature." Po več dneh iskanja se je pokazalo, da je bila nevarnost resnična. "Četrti dan smo jo našli zapleteno med smrekami."

Še zahtevnejši primer se je zgodil na Ljubljanskem barju. Tam je mlada in močna psica, mešanica lovskih pasem, pobegnila s samonavijalnim povodcem. "Najprej so jo iskali sami, po dveh dneh so poklicali nas."

Barje je za iskanje zelo zahtevno območje. Gre za veliko površino z veliko divjega življenja, kjer se lahko pes hitro premakne iz območja, kjer ga ljudje pričakujejo. "Na Barju je toliko divjega življenja, da smo s psi prvi in drugi dan lahko ugotovili samo, katere smeri ne pridejo v poštev."

Ker je bila psica na povodcu, je obstajala resna možnost, da se je nekje zataknila. "S povodcem se lahko zatakne kjerkoli, velika verjetnost pa je tudi, da pregrizne povodec ali se sname z oprsnice ali ovratnice."

Najbolj zaskrbljujoče je bilo, da je več dni ni videl nihče. "Pri tej psici je bilo najbolj zaskrbljujoče to, da je nihče ni videl." Po desetih dneh so pri iskanju uporabili tudi tehnologijo. "Zato smo ponoči, deseti dan od pobega, dvignili dron s termokamero in se osredotočili na področja, kjer bi se psica lahko zapletla."

Zgodba je imela srečen konec, vendar je primer pokazal, kako nevaren je lahko pobeg s povodcem. "Našli smo jo. Povsem zapleteno, ni se mogla rešiti sama."

Ko pes izgine, se veliko skrbnikov znajde v položaju, ko zaradi strahu in panike ne vedo, kje začeti. Prva reakcija je pogosto iskanje na vse načine hkrati, vendar je prav v tem trenutku najbolj pomembno, da ostanejo zbrani.

Sabina Piber svetuje, da se skrbniki najprej umirijo in razmislijo o naslednjih korakih. "Naj najprej začnejo dihati in misliti."

Pri iskanju lahko veliko pomaga dobro pripravljena objava. Toda fotografija, ki je za skrbnika najlepši spomin na psa, ni nujno najbolj uporabna za ljudi, ki ga bodo morda opazili. "Na družabna omrežja naj objavijo sliko, kjer se dobro vidi pogrešanega v stoječem položaju, po možnosti z več strani in tako, da se vidi, kako velik je pes."

Poudarja, da ljudje pogosto izberejo fotografije, na katerih je pes prikazan v ljubkih trenutkih, pozabijo pa, da bodo drugi psa opazili v povsem drugačni situaciji. "Ljudje objavljajo 'luštne' slike in pozabljajo, da bodo priče videle psa v gibanju in je težko primerjati s tem, kar je objavljeno."

Pomembno je tudi, da objava vsebuje natančne informacije o območju, kjer je pes izginil. "Pri tem naj objavijo še zemljevid možnega gibanja oziroma izginotja, ne samo okolica Maribora, na primer."

Čeprav so družbena omrežja danes eden prvih načinov obveščanja, niso edina rešitev. Objave se hitro izgubijo med številnimi drugimi vsebinami. "Družabna omrežja so tako polna objav pogrešanih, da se začenja izgubljati namen."

Prav zato Sabina Piber opozarja, da klasični način obveščanja še vedno ostaja pomemben. "Zato so plakati nujni." Ljudje v okolici izginotja so pogosto tisti, ki lahko psa prvi opazijo. Nekdo ga lahko vidi na sprehodu, ob cesti ali pri vsakodnevnih opravkih. Dobro pripravljen plakat zato lahko doseže ljudi, ki objave na spletu sploh niso videli.

Vsak primer izgubljenega psa ne zahteva enakega pristopa. Včasih lahko skrbniki z ustreznimi navodili veliko naredijo sami, drugič pa okoliščine zahtevajo pomoč izkušenih iskalcev. "V nujnih primerih, ko gre za ogroženo življenje, pa naj pokličejo nas. Lahko damo samo navodila, če pa ocenimo, da je treba iti na teren, gremo na teren."

Pri tem pa poudarja, da iskanje s psi ni čudežna rešitev za vsak primer. "Niso vsi primeri rešljivi samo z iskanjem s psi." Pomembno je predvsem pravilno oceniti situacijo in izbrati način ukrepanja, ki bo imel največ možnosti za uspeh.

V zadnjih letih so tehnologija in sodobni pripomočki močno spremenili možnosti pri iskanju živali. Eden najbolj uporabnih pripomočkov je GPS sledilnik, s katerim lahko skrbnik v primeru pobega hitreje ugotovi, kje se žival nahaja.

"Živimo v digitalni dobi, na voljo so pripomočki, s katerimi lahko hitro ugotovimo, kje je naša žival, naj bo to pes ali mačka. Reče se jim GPS sledilniki."

Ob tem poudarja, da sledilnik ne pomeni, da lahko skrbnik zanemari varnost. "To ni nadomestilo za odgovorno in skrbno ravnanje z živalmi, ampak zadnja varovalka, ko se zgodi, da pes kljub vsemu pobegne."

Po njenih izkušnjah bi morali o njem še posebej razmisliti ljudje, ki so ravnokar dobili novega psa. "To bi morala biti obvezna oprema pri pravkar posvojenih živalih, ne šele, ko pes enkrat že pobegne."

Pogosto namreč sliši, da so skrbniki o nakupu razmišljali, vendar ga še niso opravili. "Velikokrat slišim: ja, saj smo razmišljali, da bi nabavili. Smo ravno hoteli nabaviti."

Njeno sporočilo je zato jasno: "Nabavite, preden imate psa."

Med vsemi primeri pobegov imajo posebno mesto psi, ki so v novo družino prišli pred kratkim.

Skrbniki pogosto hitro dobijo občutek, da se je pes že navadil nanje, da jim zaupa in da je najtežje obdobje že mimo. Toda pri nekaterih psih je proces prilagajanja veliko daljši.

Še posebej nevarno obdobje je takrat, ko se zdi, da je pes že sproščen. Takrat lahko skrbniki nehote zmanjšajo previdnost. "Velikokrat slišim: ja, se je že navadil in nas ima rad. Koliko časa pa ga oziroma jo imate? En teden, tri mesece. Zmaga ena ura."

Med vsemi opozorili Sabine Piber se eno ponavlja najbolj pogosto. "Povodec, povodec, povodec."

Posebej opozarja na uporabo samonavijalnih povodcev pri psih, pri katerih obstaja večje tveganje za pobeg. "Ne fleksi. Povodec in antiescape oprsnica."

Po njenih izkušnjah je pomembno tudi, kako skrbnik razume skupni čas s psom. "Na sprehod s psom gremo skupaj s psom, ne samo zase, ne samo za psa."

Sprehajanje psa ni samo fizična aktivnost, ampak tudi čas za opazovanje njegovega vedenja, odzivov in okolice.

Vsak izgubljeni pes je drugačen. Nekateri pobegnejo zaradi strahu, drugi zaradi nagona, tretji zaradi neprevidnosti ali spremembe okolja. Toda pri vseh velja enako: več možnosti za srečen konec imajo takrat, ko skrbniki ukrepajo premišljeno in ne dovolijo, da bi panika prevzela nadzor.

Najboljši način iskanja pogrešanega psa je še vedno preventiva. Varnostna oprema, previdnost pri sprehodih, posebno skrbno ravnanje s pravkar posvojenimi živalmi in poznavanje vedenja psa lahko preprečijo marsikatero težko iskanje.