Tragična zgodba psičke Lajke, ki se nikoli ni vrnila nazaj na Zemljo

Lajka, pogumna potepuška psička iz Moskve, se je zapisala v zgodovino kot prvo živo bitje, ki je 3. novembra 1957 obkrožilo Zemljo.

Sovjetska zveza je bila med hladno vojno vpletena v intenzivno vesoljsko tekmo in si je prizadevala zbrati biološke podatke o sposobnosti živih organizmov za preživetje v vesolju. Lajka je bila izbrana zaradi lastnosti, kot so njena velikost, nežna narava in odpornost v težkih pogojih. Žal je bila enosmerna misija načrtovana kot znanstveni poskus brez načrta, kako psičko varno vrniti na Zemljo.

Lajka je bila približno dve leti stara potepuška mešanka, rešena z moskovskih ulic. Bila je majhna psička, težka približno 6 kilogramov, znana po svojem mirnem temperamentu. Samice psov, kot je Lajka, so bile po izboru strokovnjakov za to misijo najbolj primerne, ker so verjeli, da so te bolj prilagodljive in da se bodo najlažje privadile na zaprti prostor, ki ga je zahtevalo vesoljsko potovanje. 

Pred samo misijo je bila deležna strogega treninga in usposabljanja, ki naj bi jo pripravil na prenašanje stresa pred in med vesoljskim poletom. Veliko časa je morala  preživeti v zelo majhnem prostoru, uživati posebno hrano, ki jo je bila deležna kasneje tudi na misiji ter se že na Zemlji prilagajati na občutek breztežnosti.

Lajka je bila izstreljena s sovjetskim satelitom Sputnik 2 na dan 3. novembra 1957. To vesoljsko plovilo je bilo na hitro pripravljeno brez tehnološke rešitve za ponovni vstop v Zemljino orbito in varno vrnitev. Vstavljene so bile sicer nadzorne naprave za merjenje njenih vitalnih znakov, kot so dihanje, pulz in krvni tlak, dlje od tega pa znanstveniki niso razmišljali. 

Sovjetske oblasti so sprva poročale, da je Lajka v vesolju preživela približno šest ali sedem dni, nato pa so jo evtanazirali z zastrupljeno hrano, preden bi ji zmanjkalo kisika. Vendar pa je bilo desetletja pozneje razkrito, da naj bi umrla le nekaj ur po začetku misije zaradi pregrevanja, ki ga je povzročila okvara sistema za nadzor temperature vesoljskega plovila. Njena smrt je bila boleča resnica, prikrita med propagandnimi bitkami hladne vojne. Kljub kratkemu življenju v vesolju je Lajkina misija zagotovila dragocene biološke podatke o vplivu vesoljskih potovanj na žive organizme, kar je utrlo pot človeškim vesoljskim poletom. Vesoljsko plovilo je 14. aprila 1958 ob ponovnem vstopu v Zemljino atmosfero zgorelo.

Čeprav je njena zgodba tragična, je Lajka postala mednarodni simbol poguma in žrtvovanja v imenu raziskovanja. Postavljeni so bili spomeniki v čast njeni zapuščini, vključno s kipom v bližini raziskovalnega centra v Moskvi, ki je sodeloval pri pripravi njene misije. Odprava je dokazala, da lahko živa bitja preživijo izstrelitev, kar je bilo bistveno za prihodnost človeških vesoljskih poletov. 

Seveda pa je polet sprožil tudi močna etična vprašanja. Sovjetski znanstveniki namreč nikoli niso razmišljali o tem, kaj se bo zgodilo s psičko, niti ni bilo načrta, kako bi jo obvarovali v primeru težav, kar je med drugim odraz omejitev sovjetske tehnologije v tistem času in političnih pritiskov, ki so spodbujali vesoljsko tekmo. Lajka je tako postala še en simbol znanstvenega napredka kot tudi žrtev v imenu raziskovanja.