Pastirica Petra: Navdihujoča zgodba o življenju v sožitju z naravo

Sonaravna in trajnostna reja živali, posebej na pašnikih, ni le "lepši" način kmetovanja, ampak ima zelo konkretne koristi tako za naravo in živali kot za ljudi.

Najprej gre za ohranjanje krajine. Pašniki namreč niso samoumevni – če jih ne uporabljamo, se hitro zaraščajo v grmovje in gozd. S tem izgubljamo odprto kulturno krajino, ki je značilna za številne dele Slovenije. Paša tako ohranja te prostore žive in raznolike.

Zelo pomemben vidik je tudi biodiverziteta. Tradicionalni, ekstenzivni travniki in pašniki sodijo med najbolj vrstno bogata okolja v Evropi. Na njih uspeva ogromno različnih rastlin, z njimi pa so tukaj tudi žuželke, ptice in druge živali. Če takšne površine opustimo ali jih spremenimo v intenzivne monokulture, ta pestrost še prehitro izgine. Sonaravna reja – kjer živali jedo travo in se prosto gibljejo – pa to ravnovesje ohranja.

Tudi z vidika tal in vode je tak način kmetovanja veliko prijaznejši. Brez intenzivne uporabe umetnih gnojil in pesticidov ostajajo tla bolj zdrava, bolje zadržujejo vodo in so odpornejša na erozijo. To je še posebej pomembno v času podnebnih sprememb, ko so suše in nalivi vse pogostejši.

Pomemben pa je tudi vidik dobrobiti živali. V sonaravni reji živali živijo v skladu s svojimi naravnimi potrebami oziroma je cilj, da se čim bolj posnema naravne vzorce – gibajo se po potrebi, pasejo se po potrebi, poleg tega v sonaravni reji mladiči ostajajo ob materah. Vse to bolje vpliva na njihovo zdravje in posledično tudi na kakovost mleka in mesa.

Na robu bloških gozdov, kjer se pokrajina odpira v travnike in znova zapira v gozd, pastirica Petra živi in dela v tesnem stiku z naravo. Njena zgodba ni tipična podeželska pripoved, saj se ni začela na kmetiji, temveč v mestu. "Moja kozjerejska pot se je začela pred 11 leti, ko smo se z družino preselili iz Ljubljane na Bloke in kupili prvo kozo z mladico," se spominja. Kot mestna družina brez kmetijskih izkušenj so se znašli pred velikim izzivom – naučiti so se morali vsega, od osnovne oskrbe živali do molže in predelave mleka. Začetna negotovost se je s časom preoblikovala v znanje in samozavest, čreda pa je rasla skupaj z njimi. Najprej so dodali še šest koz, danes jih imajo trideset.

Temelj njenega dela je sonaravna reja, ki se bistveno razlikuje od intenzivnih oblik kmetovanja. Pri Petri živali živijo v ritmu narave: hranijo se izključno s travo in senom, večino časa preživijo na paši, mladiči pa ves čas ostajajo ob materah. "Sobivamo tudi z divjadjo, ki je je v naših krajih kar dosti, glede na to, da živimo praktično sredi gozda," pove. Tak način reje res zahteva več prilagajanja in opazovanja, a hkrati omogoča bolj pristno povezanost z okoljem.

Posebno vrednost njenemu delu daje tudi bogastvo rastlinja v okolici. Kot pravi, imajo "to srečo, da živimo v okolju, kjer je skoraj vsaka druga rastlina zel", kar spretno vključuje v svoje izdelke. Pri tem ji pridejo prav znanja iz mladosti, ko je bila aktivna tabornica.

Kot ženska v kmetijstvu se zaveda, da njena vloga ni vedno razumljena ali enostavna. Deluje v okolju, ki je še vedno precej patriarhalno, zato pogosto izstopa. "Kot ženska v precej patriarhalnem okolju sem seveda malce 'čudna', saj zagovarjam enakost med spoloma," pove odkrito. Kljub temu opaža, da se razmere počasi spreminjajo. Vedno več žensk, tudi mlajših, se odloča za delo v kmetijstvu. Po njenem mnenju je to izjemno pomembno, saj ženske na kmetijah opravljajo številne ključne naloge – od skrbi za dom in družino do dela z živalmi in ustvarjanja izdelkov. "Važno je, da se ženske zavedamo svoje pomembnosti in moči, skupaj pa smo lahko še močnejše," poudarja.

Pomemben del njenega poslanstva pa je tudi povezovanje z drugimi ženskami v podobnih poklicih. Leto 2026 je razglašeno za mednarodno leto travišč in pašništva in v sklopu tega se je udeležila srečanja evropskih pastiric v Madridu. Tam so se zbrale predstavnice sedmih držav in iskale skupne točke, izmenjevale dobre prakse ter razpravljale o izzivih, s katerimi se soočajo.

Med idejami, ki so jo najbolj navdušile, izpostavi t. i. "gasilske črede". Gre za uporabo koz za čiščenje zaraščenih in težko dostopnih območij, kjer obstaja večja nevarnost požarov. Živali s pašo odstranjujejo podrast in s tem zmanjšujejo gorljivo maso. Če gre za mlečne črede, imajo pastirice na voljo tudi mobilne mlekarne, kjer lahko mleko predelajo in izdelke prodajo kar na terenu. Takšne rešitve vidi kot zelo uporabne tudi za slovenski prostor.

Iz potrebe po povezovanju in večji prepoznavnosti tako nastaja tudi društvo Pastirica.si, ki je trenutno aktivno na Facebooku. Njegov namen je povezati slovenske ekstenzivne živinorejke, omogočiti izmenjavo znanj in izkušenj ter okrepiti njihov glas tako doma kot v mednarodnem prostoru.

Društvo je še v nastajanju, a potencial vidi velik. "Med nami je velik nabor znanj, le spraviti jih moramo v funkcionalno mrežo," pravi. Prepričana je, da skupnost omogoča hitrejše uvajanje novih idej in lažje reševanje tako praktičnih kot sistemskih težav. "Večina nas je povsem zmožna samostojnosti, vendar se hitro začnemo vrteti v enih in istih vzorcih," dodaja.

Na vprašanje, kaj bi svetovala ženskam, ki razmišljajo o podobni poti, odgovarja brez olepševanja – delo z živalmi je zahtevno in ne pozna prostih dni – živali potrebujejo skrb vsak dan, ne glede na vreme ali praznike. A kljub temu prinaša posebno vrsto zadovoljstva. "Vidiš svoj trud v zadovoljstvu in zdravju živali, v svojih izdelkih in nenazadnje v zadovoljstvu in zaupanju strank," pove. Največja nagrada pa so po njenem mnenju drobni, vsakodnevni trenutki, ki jih ponuja življenje v naravi. "V prizorih, ki jih lahko opaziš vsak dan, je skrita sreča – sončni vzhodi, zahodi, živali, rastline, prekrasne vedute."