Ko izgubiš žival, izgubiš družinskega člana

Kot so poročali na irski univerzi Maynooth, so raziskovalci v obsežni mednarodni študiji, objavljeni v znanstveni reviji PLOS One, analizirali izkušnje 975 odraslih oseb, ki so v življenju doživele tako smrt hišnega ljubljenčka kot smrt bližnje osebe. Ugotovili so, da je velik delež sodelujočih izgubo živali doživljal kot eno najtežjih življenjskih preizkušenj, v nekaterih primerih celo težjo od izgube sorodnika.

Raziskava je pokazala, da približno 7,5 odstotka ljudi po smrti hišnega ljubljenčka izpolnjuje kriterije za dolgotrajno motnjo žalovanja, kar je primerljivo z odstotkom ljudi, ki to motnjo razvijejo po smrti bližnjega človeka. Kot so zapisali avtorji študije, je pomemben problem to, da trenutni diagnostični sistemi takšne izgube uradno ne priznavajo, zato prizadeti pogosto ne dobijo ustrezne strokovne pomoči.

O podobnih ugotovitvah so poročali tudi številni tuji mediji, ki so se sklicevali na rezultate raziskave. Izpostavili so, da se pri žalujočih lastnikih hišnih ljubljenčkov pogosto pojavljajo močna čustvena bolečina, stalno hrepenenje po živali, težave s sprejemanjem izgube, občutki praznine ter umikanje iz družbenega življenja.

Strokovnjaki pojasnjujejo, da so hišni ljubljenčki za mnoge ljudi vir brezpogojne ljubezni, rutine in čustvene varnosti. Z njimi delijo vsakdan, pomembne življenjske trenutke in intimne čustvene vezi. Ko žival umre, človek ne izgubi le hišnega ljubljenčka, temveč tudi stalnega spremljevalca in pomemben del svoje identitete.

Kot so poudarili psihologi v komentarjih ob objavi raziskave, dodatno težavo predstavlja tudi družbeno nerazumevanje žalovanja za živaljo. Ljudje se pogosto srečujejo z odzivi, da je bila to samo žival, kar lahko povzroči občutke sramu, osamljenosti in nerazumljenosti ter še poglobi čustveno stisko.

Vodja raziskave, profesor Philip Hyland z univerze Maynooth, je ob predstavitvi rezultatov poudaril, da bi morala psihološka in psihiatrična stroka resneje prepoznati žalovanje po smrti hišnih ljubljenčkov. Po njegovih besedah so simptomi, ki jih doživljajo prizadeti, pogosto enako hudi kot pri izgubi bližnjega človeka, zato bi morali imeti dostop do enake podpore in razumevanja.