KOMENTAR: Bitka za donacije in prostovoljce

Te dni, ko so ulice in izložbe trgovin okrašene s pisanimi lučkami in novoletnimi okraski in ko se v lokalih kot po tekočem traku vrstijo novoletne zabave, je skoraj greh, če pomisliš na tiste, ki so v stiski. Takoj te nekdo razglasi za 'grincha', uničevalca veselega prazničnega vzdušja. A ko greš zvečer na teren in vidiš, v kakšnih stiskah so ljudje in živali, potem ti je velika muka sprehoditi se skozi okrašeno mestno jedro. Enostavno te zaboli razlika, ki je tako očitna.

Ko sem se pred dobrim letom dni pridružila prostovoljnemu društvu, ki skrbi za dobrobit živali, sploh nisem vedela, v kaj se podajam. Bila je močna želja, da nekaj naredim v tej smeri, da končno prestopim iz razmišljanja in govorjenja v konkretna dejanja. Želela sem postati prostovoljka, še posebej, ko sem med raziskovanjem tematike oskrbe živali in njihove dobrobiti pristala na realnih tleh in spoznala, da je res veliko ljudem na Zemlji v resnici vseeno za druga živa bitja, tako za soljudi kot tudi za živali, s katerimi si delimo ta planet.

Prostovoljec je oseba, ki za svoje delo, ki ga opravi, ne dobi plačila. Pri tem ga vodi želja, da pomaga drugemu, ki njegovo pomoč potrebuje. Čeprav prostovoljstvo temelji na sočutju, solidarnosti in humanitarnosti, ima tudi nekaj egoizma v svojem temelju. Vsak prostovoljec se na to pot podaja, ker želi pomagati in ta želja, ki si jo s pomočjo drugemu uresniči, mu je v resnici nagrada, zadovoljitev njegovih osebnih potreb.

Po zgolj nekaj mesecih prostovoljnega dela sem ugotovila, da je prostovoljcev hudo premalo. Verjetno na vseh področjih. Ne morem oceniti, ali je iz leta v leto manj interesa za prostovoljstvo, ker sem članica prostovoljnega društva prekratek čas, a ravno dovolj dolgo, da lahko podam neke ugotovitve, pa čeprav se zavem, da se prostovoljstvo močno razlikuje od področja do področja. Jaz lahko tokrat predstavim zgolj del prostovoljstva, ki se osredotoča na oskrbo prostoživečih, zavrženih, poškodovanih, bolnih ali izgubljenih živali, pri čemer je večina teh živali mačk, nekaj malega pa psov, ježev, ptic in celo kakšen kunec se najde.

Najprej naj povem, da je prostovoljstvo klic in prekletstvo. Verjetno ne rabim pojasnjevati, zakaj klic. Tisti, ki ste prostovoljci, boste razumeli. Vključitev k prostovoljcem se ponavadi zgodi na neko povabilo, na nek vzgib, ki se prebudi v vas, ko se soočite z neko situacijo in prestopite v aktivno državljanstvo - med tiste, ki jih bo od tega trenutka dalje spremljalo prekletstvo. Namreč, ko enkrat vidiš bedo, ki jo doživljajo tisti, ki jim pomagaš, in ko vidiš, da so res odvisni od pomoči dobrih, sočutnih ljudi, potem iz tega ne moreš več ven. Ne moreš kar naenkrat sprejeti odločitve, da od danes dalje ne greš več na izbrane lokacije nahraniti živali, ki čakajo nate. Ne moreš, ker veš, da so odvisni od tebe.

Je pa res, da prostovoljce pogosto ustavi bolezen. Namreč, veliko prostovoljcev v razdajanju sebe drugim zboli. V bistvu je menda kar precej ljudi prepričanih, da smo prostovoljci 'bolani v glavi', ker smo se sploh podali na to pot odpovedovanja sebi v dobro drugih.

Druga stvar, ki ogroža prostovoljstvo, pa je pomanjkanje sredstev. Kaj, ko ni več denarja za nakup hrane? Ko ni več denarja za plačilo stroškov sterilizacije/kastracije, zdravljenja ipd.? Kako greš na teren reševati zbitega mucka, če ne veš, kako boš plačal račun?

Verjamem, da nekateri doživijo hude travme na terenu. Res je grozen občutek, ko spoznaš, da pomagaš le peščici živali v stiski in da je še veliko takšnih, ki pomoči nikoli ne dočakajo. Po nekaj mesecih hranjenja in oskrbe prostoživečk sem doživela res hudo stisko, ko sem dojela, kako velik družben problem je slab odnos človeka do živali, še posebej glede mačk in divjih živali. Tudi če v zakon dodamo, da živali niso stvari, pač pa čuteča bitja in to ponavljamo iz dneva v dan v vseh medijih, šolah, vrtcih, se to nikakor ne zakorenini v ljudeh. Vsakič znova sem ustanoviteljici društva in moji mentorici hvaležna, da prestreže vse te neštete klice po pomoči in poskrbi za različne akcije, da mi je prihranjen marsikateri grozljiv primer zanemarjanja živali. A to ne pomeni, da tega ne občutim. Če tega ne vidiš, slišiš, še ne pomeni, da tega ni. To je otročje. Tako delujejo majhni otroci, ko se igrajo skrivalnice in sredi sobe počepnejo, si pokrijejo oči in pokličejo, naj jih iščemo, ker so prepričani, da če oni nas ne vidijo, da tudi mi njih ne. Perspektiva, da nečesa ni, ker tega ne vidimo, je nezrela in priročen izgovor za vse tiste, ki se decembra razposajeno in razsipno podajo v trgovine in na zabave.

Ja, razumem, tudi zabavati se je treba. Nikomur ne oporekam pravice do zabave. Smeh je pol zdravja, menda. Lepo je, ko se lahko veselimo. Najlepše je, ko se lahko veselimo vsi.

Želim si, da bi bilo prostovoljcev več. Deloma tudi zato, ker pregorevamo kot po tekočem traku, ker nas je vedno premalo, potreb po prostovoljstvu pa vedno več. Seveda je ogromno lepih trenutkov, ki jih nizamo kot perle na ogrlice in o njih ponosno govorimo, pa ne, ker bi se hvalili, ampak ker bi radi privabili v svoje vrste še več zagnanih in sočutnih ljudi. Lepa je misel, da je nekdo imel topel obrok, ker si mu ga ti omogočil. Lepo je pomagati, biti v stiku z drugim bitjem.

Priznam, da raje in predvsem lažje delam z živalicami kot z ljudmi. Ko sem začela hoditi na teren hraniti mačke, sem najprej mislila, da bo to en takšen ustaljen postopek. Pripraviš hrano, jo odložiš na lokaciji, počakaš, da pojedo in pospraviš za sabo ter se odpelješ na drugo lokacijo. Tam ponoviš postopek. Pa je vse prej kot to. Vsem, ki ste ljubitelji živali in ki ste razmišljali v smeri, da bi jim kako pomagali, svetujem, da se priključite kateremu od društev, ki si prizadevajo za zaščito živali - hišnih, prostoživečih in zapuščenih. Ne gre zgolj za hranjenje. Ko te živali enkrat spoznajo, se te razveselijo kot tvoj ljubljenček, ko se vrneš iz službe domov. Tudi one si želijo prijazne besede, nežnosti, crkljanja in igre.

Seveda ne vse. So lokacije, kjer se moramo hranitelji plaziti, skrivati, ker nas preganjajo (tako kot preganjajo tam živeče mačke). Ali pa so živali šle skozi tako hudo travmo, da tudi z leti rednega srečevanja ne vzpostavijo zaupanja. A večinoma se drgnejo ob tvoje noge in te pozdravijo s kakšnim prevalom, ti skočijo v naročje ali avto in se igrajo z igračkami kot tiste doma. Mnoge šele potem jedo, ker ti želijo najprej pokazati, kako zelo so te vesele. Za te trenutke živiš in vsakega od njih si hvaležen. In ko kakšne od živali kdaj ni, te stisne pri srcu in zla slutnja te prevzame. Da se ji ja ni kaj zgodilo?

Priznam, navežeš se nanje in zame to niso več mački iz 'te in te' lokacije, pač pa Sivka, Oranžko, Tritačko, Piki in Luna, pa Mamica in Sinko, Sivc (Gestapo) ter Bibi, sestrici Pika in Briketka. Včasih me na lokaciji čaka tudi naša seniorka Babka, fletna muca, prava akrobatka. Včasih nahranimo tudi kakšnega lastniškega mačkona, ker ve, kdaj in kje so lokacije hranjenja, pa redno prihaja - glasen, lačen in hvaležen.

Vedno pa opazujemo, kako ješči so, če so kaj poškodovani, skrbimo za čistočo na lokaciji, pozimi preverimo, ali se imajo kam umakniti. Če se na lokaciji pojavijo novi, jih odlovimo in steriliziramo/kastriramo, da preprečimo nezaželena legla. Za mladiče poskušamo najti varne domove, a teh je zanje vedno manj, ker večina ljudi, ki je pripravljena skrbeti za nikogaršnje mačke, že ima žival doma. Jaz imam to srečo, da so moje lokacije ene prvih, ki jih je imelo društvo, kar pomeni, da so mačke tam že navajene hranilcev, nekako pa se je z nami sprijaznilo tudi lokalno prebivalstvo. Lahko bi rekli, da nam dajo mir, da lahko brez večjih težav hranimo tamkajšnje muce, mi pa se trudimo, da smo čim manj opazni.

V Sloveniji nimamo ustreznega sistema, ki bi skrbel za oskrbo prostoživečih in zapuščenih mačk, ki so pogosto največje breme v krajih, kjer ni dovolj zavetišč in/ali kjer se ne zavedajo pomena sterilizacije in odgovornega lastništva. Torej je oskrba na prostovoljni bazi, odvisna od donacij, članarin in dobre volje posameznikov, prostovoljna društva pa oskrbujejo tudi po več sto živali hkrati.

Si predstavljate, kako velik finančni in logistični zalogaj je to? Jaz po letu članstva še nisem dojela vseh razsežnosti, vidim obrise in se zavem, kako zelo smo odvisni od pomoči dobrih ljudi, ki živalim namenijo del svojega časa, prispevajo finančna sredstva ali pomoč v obliki materialnih dobrin.

Je pa ta odvisnost težko breme, ker ni dolgoročne stabilnosti. Matematika je precej preprosta: če ni donacij in pomoči, je oskrba živali ogrožena. Zato se zavemo, kako dragocen je vsak prispevek in smo vam zanj zelo hvaležni. Žal je pri nas tako, da prostovoljna društva niso zgolj rešitelji v kriznih trenutkih, ampak dolgoročni skrbniki, ko sistem odpove. Ko si večina prekriva oči in beži pred realnostjo, so k sreči tukaj tudi tisti, ki dvigujejo telefone in poslušajo obupane prošnje po pomoči, ki sredi noči vozijo poškodovane živali k dežurnemu veterinarju, ki pišejo prošnje podjetjem za donacije in poskušajo, če jim ostane še kaj časa med vso logistiko, pisati še objave na družbenih omrežjih in prek objav prositi za pomoč. 

Ker brez vaše pomoči nas ni.

Lahko društvom podarite odstotek svoje dohodnine. To vas nič ne stane, društvu pa bo to dragocena podpora.

Lahko s pomočjo finančnih nakazil podprete delovanje društva.

Lahko pomagate v obliki materialne pomoči.

Postanite prostovoljec in pomagajte pri hranjenju, oskrbi in osveščanju.

Ozaveščajte. Opozarjajte na problematiko. Spodbujajte k spremembam. 

Obstoječ sistem temelji skoraj izključno na dobrodelnosti, solidarnosti in naklonjenosti posameznikov, kar ni trajnostno. Brez stabilne podpore, financiranja, sistemske pomoči države in občin ter jasne zakonodaje, ostajajo mnoge živali v negotovosti. Potrebujemo zakonodajo, ki bo zagotovila, da zaščita živali ni le posamično dejanje, ampak del sistemske skrbi. 

Na posameznikih pa je, da razmislite, ali želite biti del rešitve - ne zgolj kot opazovalci, temveč kot dejavni podporniki.