5 pogostih napak v pasjem parku, ki psu povzročajo nepotreben stres

Ena največjih zmot je prepričanje, da mora vsak pes uživati v druženju z velikim številom drugih psov. V resnici imajo psi različne značaje in družbene potrebe.

Ameriško združenje za veterinarsko vedenje živali opozarja, da pes, ki se dobro razume z nekaj znanimi psi, ni nujno primeren za druženje z večjo skupino neznanih psov. Nekateri psi imajo raje nekaj stalnih pasjih prijateljev in se v pasjem parku ne počutijo dobro.

Če se vaš pes umika, skriva za vami, se drži roba parka ali se skuša izogniti drugim psom, ga ni treba siliti, da se jim pridruži. Takšno vedenje je lahko znak, da mu je situacija neprijetna.

Tek, prerivanje in lovljenje so lahko normalen del pasje igre, vendar je treba spremljati vedenje vseh vpletenih živali. Težava nastane, ko en pes ves čas beži, drugi pa ga neprenehoma zasleduje.

Veterinarski strokovnjaki iz VCA Animal Hospitals svetujejo, da smo pozorni na psa, ki se želi izogniti drugim, in posredujemo, če ga drugi psi vztrajno lovijo ali se igra spremeni v prerivanje.

Pomembno je tudi razumeti telesno govorico. Ameriška kinološka zveza med znake stresa uvršča na primer zehanje, oblizovanje ustnic, umikanje pogleda, stisnjen rep, ušesa, potisnjena nazaj, sopihanje in otrplost telesa.

Pes, ki se nenadoma ustavi in otrpne, zato ni nujno priden ali podrejen. Morda je situacija zanj preveč naporna.

Pasji park ni primeren prostor, da psa spustite s povodca in nato pozabite nanj.

VCA Animal Hospitals izrecno svetuje, da mora biti lastnik pozoren na dogajanje in pripravljen psa poklicati ter prekiniti neprimerno igro. Če gledamo v telefon ali se pogovarjamo z drugimi lastniki, lahko spregledamo prve znake, da je pes prestrašen ali da igra postaja pregroba.

Še posebej pomembno je spremljati, kaj se dogaja ob prihodu novega psa. Če več psov hkrati steče proti vhodu in obkoli prišleka, je lahko zanj to precej neprijetna izkušnja. Ameriška kinološka zveza zato svetuje, da v takšnem primeru počakamo, da se skupina umiri, preden psa spustimo v park.

Pasji park ni obvezen del življenja vsakega psa. Če je vaš pes plašen, zelo živčen ali se na druge pse odziva z močnim strahom oziroma napetostjo, mu obisk parka morda ne bo koristil.

Ameriško združenje za veterinarsko vedenje živali opozarja, da lahko premočna in prehitra izpostavljenost stresnim situacijam strah celo poveča. Socializacija namreč ne pomeni, da psa preprosto postavimo v čim več novih in intenzivnih situacij. Cilj je, da se pes nauči biti miren in sproščen.

Če vaš pes v parku redno kaže znake stresa, je lahko boljša izbira miren sprehod, individualna igra ali druženje z enim ali dvema psoma, ki ju dobro pozna.

Tudi sicer družaben pes je lahko v prepolnem parku hitro preobremenjen.

VCA Animal Hospitals svetuje, da pred prvim obiskom park najprej obiščemo sami in opazujemo, kakšni so psi ter kako se vedejo njihovi lastniki. Priporočajo tudi obisk zunaj najbolj obremenjenih ur, saj ima pes tako več možnosti, da se mirno seznani z okoljem.

Če je v parku naenkrat deset, dvajset ali še več različnih psov, je težje nadzorovati dogajanje. Večja skupina pomeni tudi več različnih značajev, načinov igre in možnosti za nesporazume.

Pes vam ne more povedati, da mu je neprijetno, zato je toliko pomembnejše poznavanje njegove telesne govorice.

Med znake stresa so lahko zehanje, oblizovanje ustnic, sopihanje brez telesnega napora, skrivanje, umikanje, stisnjen rep, spuščena drža, pogosto stresanje telesa in izogibanje drugim psom.

Ameriška kinološka zveza opozarja tudi na tako imenovani whale eye, pri katerem pes zaradi napetosti obrne glavo ali pogled tako, da se pokaže večji del beločnice. Pomembno je, da posameznega znaka ne razlagamo ločeno, ampak ga vedno ocenimo glede na celotno situacijo.

Če pes na primer sopiha sredi intenzivnega tekanja, to samo po sebi še ne pomeni, da je pod stresom. Če pa sopiha, čeprav miruje, hkrati odmika glavo, ima rep stisnjen med noge in se želi skriti, je slika precej drugačna.

Najprej ga odmaknite od situacije, ki povzroča stres. VCA Animal Hospitals svetuje, da psu omogočimo miren prostor, kjer se lahko umiri, namesto da ga silimo v nadaljnjo interakcijo.

Ni treba vztrajati samo zato, ker smo si zamislili, da bo naš pes v parku tekal in se igral z drugimi. Če se tam ne počuti dobro, lahko enako dobre možnosti za gibanje in druženje poiščemo drugje.

Za nekatere pse bo to daljši sprehod, za druge igra doma, za tretje pa srečanje z enim dobro poznanim pasjim prijateljem. Kot poudarja Ameriško združenje za veterinarsko vedenje živali, je pomembneje, da je pes pri socialnih stikih sproščen, kot pa da jih ima čim več.

Pasji park je lahko za samozavestnega in družabnega psa odličen prostor za gibanje, vendar ni univerzalna rešitev za vsakega štirinožca. Najboljši znak, da je obisk uspešen, ni to, koliko psov je vaš pes spoznal, ampak kako se je ob tem počutil. Če se zna sprostiti, se lahko umakniti in se želi vrniti k igri, ste verjetno na pravi poti. Če pa ves čas išče izhod ali vašo zaščito, mu boste morda največ naredili s tem, da mu dovolite oditi.

Viri: VCA Animal Hospitals; American Veterinary Society of Animal Behavior; American Kennel Club