Nevarna poletna past za pse: travna semena lahko prodrejo globoko v telo

Pomlad in poletje sta čas dolgih sprehodov, raziskovanja travnikov in igre v naravi. Prav v tem obdobju pa na pse preži pogosto spregledana nevarnost – travna semena z ostrimi klasi oziroma osati. Med najbolj problematičnimi so nekatere vrste trav iz rodov Setaria (muhvič) in Alopecurus (lisičji rep), katerih semena se zlahka oprimejo pasje dlake in lahko povzročijo resne zdravstvene zaplete.

Travna semena imajo pogosto podolgovato obliko in drobne nazaj obrnjene dlačice ali bodice. Po pojasnilih veterinarske mreže VCA Animal Hospitals jim takšna zgradba omogoča postopno pomikanje skozi tkiva, medtem ko je njihovo spontano izločanje oteženo. Ko se enkrat zapičijo v kožo ali vstopijo v telesne odprtine, se lahko zaradi gibanja živali pomikajo vse globlje v telo.

Veterinarji jih zato pogosto primerjajo z naravno oblikovanim "enosmernim" tujkom. Posledice so lahko od lokalnega draženja in vnetja do okužb ter poškodb globljih tkiv.

Travna semena se najpogosteje zagozdijo:

- med prsti na tacah,

- v sluhovodu,

- v nosnicah,

- v očeh in pod vekami,

- v ustni votlini,

- pod kožo na različnih delih telesa.

Veterinarji iz VCA Animal Hospitals opozarjajo, da lahko psi travna semena tudi vdihnejo. V takšnih primerih lahko zaidejo v spodnja dihala, kjer povzročajo kronična vnetja, nastanek abscesov in druge resne zaplete, ki pogosto zahtevajo diagnostične preiskave in kirurško zdravljenje.

Znaki težav so odvisni od mesta, kjer se seme nahaja.

Če je seme v nosu, pes pogosto nenadoma začne intenzivno kihati, lahko pa se pojavi tudi krvav ali sluzast izcedek iz nosnice. Pri vstopu v uho so značilni tresenje z glavo, praskanje po ušesu, bolečina in občutljivost na dotik.

Seme med prsti lahko povzroči šepanje, oteklino, rdečino in nastanek bolečih ranic. Če prodre v oko, se pojavijo močno solzenje, mežikanje in izrazito razdraženo – rdeče oko.

Posebno zahtevni so primeri, ko seme prodre pod kožo in začne migrirati skozi tkiva. Takrat se lahko pojavijo ponavljajoča se vnetja, gnojni izcedki ali zatrdline, katerih vzrok je pogosto težko prepoznati.

Čeprav so takšni primeri redkejši, strokovna literatura potrjuje, da se lahko travna semena premikajo tudi daleč od prvotnega mesta vstopa. V referenčnem priročniku Merck Veterinary Manual ter v več veterinarskih študijah so opisani primeri migracije travnih semen v prsno in trebušno votlino, sečila ter druge notranje organe.

Prav zaradi sposobnosti premikanja skozi tkiva jih veterinarji obravnavajo kot posebej problematične tujke. Če jih ne odkrijejo pravočasno, lahko povzročijo dolgotrajna vnetja, abscesne spremembe in ponavljajoče se zdravstvene težave.

Največ primerov veterinarji beležijo v poletnih mesecih, ko so travna semena suha in se zlahka odlomijo od rastline. Posebej ogroženi so lovski, delovni in zelo aktivni psi, ki pogosto tečejo po visokih travah.

Večje tveganje imajo tudi psi z dolgo, gosto ali kodrasto dlako, saj se semena lažje ujamejo v dlako in ostanejo neopažena dlje časa.

Strokovnjaki priporočajo, da lastniki po vsakem sprehodu v obdobju zorenja trav psa temeljito pregledajo. Posebno pozornost je treba nameniti:

- prostoru med prsti,

- uhljem,

- pazduham,

- dimljam,

- dlaki okoli gobca in oči.

Pri dolgodlakih psih je koristno redno krajšanje dlake med blazinicami tačk in okoli ušes. Na območjih z veliko suhe visoke trave je priporočljivo uporabljati urejene poti ter se izogibati gosto poraščenim površinam.

Če pes po sprehodu nenadoma začne kihati, šepati, si intenzivno praskati uho ali se pojavi nenavadna oteklina, veterinarji svetujejo čimprejšnji pregled. Zgodnje odkrivanje in odstranitev tujka bistveno zmanjšata možnost migracije semena in nastanka zapletov.

Travna semena so majhna, vendar lahko povzročijo velike težave. Prav zato veterinarji vsako leto opozarjajo, da je nekaj minut pregleda po sprehodu eden najpreprostejših in najučinkovitejših preventivnih ukrepov za zaščito zdravja naših štirinožnih spremljevalcev.

Viri: American Kennel Club (AKC), VCA Animal Hospitals, Merck Veterinary Manual