Psi in otroci: katere pasme slovijo po potrpežljivosti do najmlajših

Ko družina razmišlja o prihodu psa, je eno najpogostejših vprašanj, katera pasma je najbolj primerna za sobivanje z otroki. Strokovne organizacije opozarjajo, da je pasma pomembna, vendar nikoli odločilna sama po sebi. Po podatkih American Kennel Club (AKC) imajo nekatere pasme res bolj stabilen temperament in večjo mero potrpežljivosti, a je končni izid vedno odvisen od vzgoje, socializacije in nadzora odraslih. 

Otroci in psi namreč svet doživljajo zelo različno, zato je treba morebitna tveganja zmanjševati z znanjem in ne z miti.

Strokovnjaki AKC in druge kinološke organizacije med družinam prijaznimi pasmami najpogosteje navajajo naslednje:

Zlati prinašalec

Zlati prinašalci so znani po mirnem, prijaznem in učljivem značaju. AKC jih uvršča med pasme, ki dosegajo visoke ocene pri potrpežljivosti, igrivosti in zanesljivosti v družinskem okolju. 

Labradorec

Labradorci so izjemno družabni, navezani na ljudi in praviloma zelo strpni do otroške igre. Zaradi svoje prilagodljivosti jih strokovnjaki pogosto priporočajo družinam z aktivnim življenjskim slogom. 

Bernardinec

Kot navajajo kinološki pregledi, gre za pasmo z umirjenim temperamentom in visoko stopnjo navezanosti na družino. Zaradi svoje velikosti zahteva izkušenega lastnika, vendar slovi po nežnem odnosu do otrok. 

Bokser

Bokserji so energični, a čustveno zelo navezani na družinske člane. AKC opozarja, da so ob pravilni vzgoji zvesti in potrpežljivi, vendar zaradi moči potrebujejo dosleden nadzor pri igri z mlajšimi otroki. 

Pudelj

Pudlji izstopajo po visoki inteligenci in prilagodljivosti. Na voljo so v različnih velikostih, kar omogoča prilagajanje različnim bivalnim razmeram. Pri AKC poudarjajo tudi njihovo dobro odzivnost na učenje in stabilen značaj v družinskem okolju. 

Organizacija RSPCA (Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals) opozarja, da so otroci statistično najpogosteje poškodovani prav s strani psov, ki jih poznajo – pogosto lastnih družinskih psov. Razlog je v tem, da otroci ne prepoznajo znakov nelagodja pri psu, kot so umikanje, togost telesa ali zehanje. 

Pes nikoli ne razume otroka na enak način kot odraslega, zato je stalni nadzor nujen ne glede na pasmo ali pretekle izkušnje.

Tako AKC kot RSPCA poudarjata, da so ključni dejavniki varnega sobivanja naslednji:

- stalni nadzor odraslih,

- učenje otrok, kako se do psa pravilno približati in ga ne motiti med spanjem ali hranjenjem,

- zgodnja socializacija psa,

- poznavanje telesne govorice psa,

- spoštovanje pasjih meja in prostora. 

Ko se pes počuti varno in razumljen, se bistveno zmanjša tveganje za neželene odzive.

Strokovnjaki se strinjajo, da je največja napaka pričakovati od psa, da bo samodejno razumevajoč do otrok. Pes v družini ni varuh ali nadomestek odraslih, temveč živ družinski član, ki potrebuje jasne meje, stabilno rutino in razumevanje.

Ob pravilni vzgoji in odgovornem ravnanju pa lahko odnos med psom in otrokom pomembno prispeva k otrokovemu čustvenemu razvoju, občutku odgovornosti in empatiji. 

Viri: American Kennel Club (AKC), RSPCA, dnevnik.hr