Slovenija ima le eno avtohtono pasmo. Bo kmalu dobila še dve?

Del slovenske naravne in kulturne dediščine so tudi psi, zvesti spremljevalci človeka, ki so se skozi stoletja razvijali skupaj z ljudmi v določenem življenjskem prostoru. Danes imamo uradno priznano le eno slovensko avtohtono pasmo psov, si pa slovenski kinologi prizadevajo, da bi ta seznam povečali še za dve pasmi, kar bi bil za tako majhno državo izjemen dosežek.

Avtohtona pasma je tista, ki se je razvila na določenem geografskem območju, se je skozi daljše obdobje prilagodila lokalnim naravnim in življenjskim razmeram, ima prepoznavne telesne in vedenjske lastnosti ter jasno dokumentirano zgodovino vzreje.

Uradno priznanje pasme poteka na nacionalni, nato pa še na mednarodni ravni, pod okriljem Mednarodne kinološke zveze (FCI). To je dolgotrajen in zahteven strokovni postopek, ki vključuje standard pasme, zdravstveno stanje populacije, rodovniške linije in genetske analize.

Kraški ovčar, ki ga mnogi imenujejo 'ponos Krasa', je najbolj prepoznavna slovenska pasma in hkrati edini slovenski pastirski pes. Izvira s Krasa in širšega dinarskoalpskega območja, kjer so ga skozi stoletja uporabljali za varovanje drobnice pred plenilci.

Kraški ovčar je srednje velik, močan pes z gosto sivočrno dlako, ki ga odlikujejo zvestoba, pogum in močan obrambni nagon. Do tujcev je zadržan, do domačih pa izjemno lojalen.

Mednarodno priznanje je pasma dobila že leta 1955 (v času jugoslovanske kinologije), kasneje pa se je dokončno uveljavila kot slovenska avtohtona pasma in hkrati slovenski narodni ponos.

V času skupne države Jugoslavije smo uspeli kot avtohtono pasmo uradno priznati tudi posavskega goniča, ki izvira z območja Posavja. Gre za lovskega psa z izjemno dobrim vohom, ki so ga tradicionalno uporabljali pri lovu na zajce, lisice in divje prašiče.

Posavski gonič je srednje velik pes s kratko rdečkasto rjavo dlako, znan po mirnem, uravnoteženem značaju in vztrajnosti pri delu. Mednarodno priznanje je pasma dobila leta 1969. Kljub temu da je bila pasma najbolj razširjena v Sloveniji, je s sklepom FCI leta 2003 postala avtohtona hrvaška pasma. Njegovi predniki so po vsej verjetnosti sredozemski goniči in bosanski psi.

V začetku letošnjega leta so slovenski kinologi javno potrdili, da potekata postopka za priznanje še dveh slovenskih avtohtonih pasem. Postopke vodi Kinološka zveza Slovenije v sodelovanju z mednarodnimi strokovnimi telesi.

Prva pasma je koroški žigec, starodavni lovski pes s severa. To je res stara lokalna pasma goničev, ki izvira s Koroške. Ime je dobil po značilni barvi, saj ima črno dlako z rjavimi ožigi - od tod ime 'žigec'. Pasma je bila stoletja vzrejana za potrebe lovcev in je danes presenetljivo dobro ohranjena, Slovenija pa si prizadeva, da bo pasma priznana kot stabilna, uporabna in zdrava.

Uradni postopek priznanja pred FCI že poteka, vključuje pa pripravo standarda pasme, DNK-analize ter oceno zdravstvenega stanja več generacij psov. Če bodo koroškemu žigcu priznali avtohtonost, bi bil po kraškem ovčarju druga slovenska pasma s tem statusom.

Svilnati hrt ima nekoliko drugačno zgodbo. Pasma se je sicer prvotno razvila v ZDA, tam pa ni doživela nadaljnjega razvoja. Veliko slovenskih ljubiteljev hrtov ga je pripeljalo v Slovenijo, kjer so ga vzreditelji začeli razvijati in širiti, tako da je danes prisoten tudi na evropskem ozemlju. Čeprav pasma ni nastala v Sloveniji, so prav slovenski vzreditelji in lastniki odigrali ključno vlogo pri njenem ohranjanju in razširitvi.

Kot poudarjajo na Kinološki zvezi Slovenije, priznavanje pasem ni zgolj formalna oznaka, temveč način ohranjanja genetske raznolikosti, zaščita pasem pred neustrezno vzrejo ter pomemben del kulturne dediščine prostora.