Kako prepoznati simptome suhega očesa pri vašem psu

Pri psu se lahko občasno pojavi manjši izcedek iz oči ali nekoliko rdeča očesna veznica, kar lastniki pogosto pripišejo prahu, vetru ali občutljivosti. Toda vztrajna suhost oči je nekaj drugega.

Veterinarji za stanje uporabljajo izraz keratokonjunktivitis sicca oziroma suho oko. Po podatkih Veterinarske fakultete Univerze Cornell gre za motnjo, pri kateri oko ne proizvaja dovolj vodnega dela solznega filma. Posledica je vnetje očesne površine, oko pa lahko postane suho, razdraženo in boleče.

Solze niso pomembne samo zato, da je oko videti sijoče. Pomagajo namreč mazati in zaščititi roženico ter odstranjevati nečistoče. Ko jih je premalo, je površina očesa precej bolj izpostavljena poškodbam in okužbam.

Najbolj očiten znak je lahko suh in moten videz očesa, vendar se težava pogosto pokaže še drugače. Univerza Cornell med značilnimi znaki navaja:

- gost rumen ali zelenkast izcedek iz oči,

- pordele oči,

- mežikanje ali pripiranje oči,

- drgnjenje obraza s tačko,

- razdraženost,

- spremembe na roženici.

Pri kroničnem poteku se lahko na roženici pojavijo krvne žile in temnejša pigmentacija. To je znak, da bolezen ni več samo neprijetna, ampak lahko že povzroča trajne spremembe.

Ameriško združenje veterinarskih oftalmologov opozarja, da lahko nezdravljeno suho oko povzroči razjede roženice, brazgotinjenje in spremembe, ki sčasoma vplivajo na vid.

Suho oko se lahko pojavi pri katerem koli psu, vendar so nekatere pasme bolj ogrožene. Med njimi so angleški koker španjel, angleški buldog, mops, ši-cu, lhasa apso, zahodnovišavski beli terier in kavalirski kraljevi španjel.

Raziskava, objavljena v strokovni reviji Journal of Small Animal Practice, je na podlagi podatkov o več kot 363.000 psih iz britanske veterinarske oskrbe pokazala precejšnje razlike med pasmami. Večje tveganje so imeli tudi brahicefalični psi, torej psi z značilno kratkim in širokim gobcem.

To pa ne pomeni, da je pri določeni pasmi suh videz oči normalen. Ravno nasprotno – če je pes k temu bolj nagnjen, je še toliko pomembneje, da lastnik spremembe opazi.

Najpogostejši vzrok je imunsko pogojeno vnetje solznih žlez, vendar ni edini. Veterinarski priročnik Merck med možnimi vzroki navaja tudi nekatere okužbe, poškodbe, prirojene nepravilnosti, določena zdravila in nekatere bolezni.

Univerza Cornell opozarja še na povezavo z nekaterimi hormonskimi oziroma presnovnimi boleznimi, med drugim s sladkorno boleznijo in zmanjšanim delovanjem ščitnice. Pri nekaterih psih lahko težavo povzroči tudi moteno delovanje živcev, ki sodelujejo pri nastajanju solz.

Zato pri vztrajnih spremembah oči ni dovolj ugibati, ali gre za alergijo, starost ali značilnost pasme. Vzrok je treba ugotoviti.

Na videz manjša težava lahko sčasoma postane precej resnejša. Ker je roženica brez zadostne zaščite solznega filma bolj ranljiva, lahko nastanejo razjede in sekundarne okužbe.

Veterinarski oftalmologi iz Ameriškega združenja za veterinarsko oftalmologijo opozarjajo, da lahko kronično suho oko povzroči brazgotinjenje in pigmentacijo roženice ter celo izgubo vida. V hujših primerih so poškodbe lahko tako izrazite, da je ogroženo tudi samo oko.

Pomembno je tudi, da je stanje za psa lahko zelo boleče. Pes zato morda ne bo samo imel izcedka, temveč bo pogosto mežikal, pripiral oči ali si drgnil obraz.

Diagnoza ni stvar ocene na pogled. Veterinar lahko opravi Schirmerjev test solzenja, pri katerem s posebnim testnim lističem izmeri količino nastalih solz v določenem času.

Univerza Cornell pojasnjuje, da se test običajno opravi v eni minuti. Veterinar lahko uporabi tudi fluoresceinsko barvilo, s katerim preveri, ali so na roženici prisotne razjede ali druge poškodbe.

To je pomembno, ker lahko podobne simptome povzročajo tudi druge očesne bolezni. Zgolj uporaba kapljic brez ugotovljenega vzroka zato ni dobra rešitev.

Zdravljenje je odvisno od vzroka in resnosti bolezni. Pri številnih psih vključuje zdravila, ki spodbujajo nastajanje solz in zmanjšujejo vnetje, ter nadomestke solz za vlaženje očesne površine. Če se razvije sekundarna okužba, lahko veterinar predpiše tudi druga zdravila.

Veterinarski priročnik Merck navaja, da je pri psih zdravljenje pogosto dolgotrajno in lahko traja vse življenje. Pri težjih primerih, ki se na zdravila ne odzovejo dovolj dobro, pridejo v poštev tudi kirurški posegi.

Zato je zgodnje prepoznavanje tako pomembno. Univerza Cornell poudarja, da lahko zgodnje in dosledno zdravljenje pomembno izboljša udobje psa ter dolgoročni izid.

Če opazite, da so oči vašega psa dlje časa suhe ali motne, da se pojavlja gost izcedek, da jih pogosto pripira ali si drgne obraz, spremembe ne ignorirajte. Še posebej pozorni bodite pri pasmah, ki so bolj nagnjene k suhemu očesu. Pri očeh je bolje, da veterinar preveri na videz majhno težavo, kot da se čaka, dokler pes zaradi nje že občutno trpi.

Viri: Veterinarska fakulteta Univerze Cornell; Ameriško združenje veterinarskih oftalmologov; Merck Veterinary Manual; Journal of Small Animal Practice; Britansko združenje veterinarjev za male živali